V sami igri sploh nismo imeli učinka, igrali smo kot kura brez glave. Treba je priznati, da so si Spursi to zmago zares želeli in so jo zasluženo prigarali. Nasmeh Keana in kapetana L.Kinga je bil prav otroški, kot da bi dal otroku igračo - to je čar nogometa. Kar pa niti malo ni veljalo za naše fantje, ki so po polčasu nato vodili, a igra mačka z mišjo se ni obrestovala. Sicer je bila tekma že prej, glede na prikazano par tekem prej, vsaj meni zelo vprašljiva glede zmage, kar se je nato tudi pokazalo. Razočaranja nemorem opisati, sploh zato, ker v Premier ligi že zaostajamo za 9 (!) točka za vodilnim Arsenalom, pred nami pa je še Manchester United, če bodo naši heroji nadaljevali še vedno s tako igro nimamo kaj iskati v Premier League, Ligi Prvakov ter FA pokalu, ja še v treh frontah smo lahko prvi; racept? MOŠTVENA IGRA, kar pa jo včeraj ni bilo moč začutiti, ahja; Mouirnho where are you now? Govorim  o nekdanjem trenerju Chelsea FC, ki pa so ga dali na ‘’čevelj'’ še preden se je dobro začela sezona. Odhod Mournha je bila nepredvidljiva in senzacionalna, vsi navijači Modrega kluba iz Londona nismo mogli vrjeti lastnim očem! Zakaj vam sploh govorim o njem, ne ni ‘’off topic'’ namreč mnogo navijačev Modrega kluba je nazadovlnja s sedanjim trenerjom Chelsea FC - A. Grant. Sicer je igra na oko lepša, a rezultati so tisti ki pišejo zmago. Grant praktično nobenega ‘’resenega'’ derbija še ni dobil, kaj mene zelo skrbi. Že tako smo izgibili včeraj najmanj cenjeno lovoriko v Angliji, ki jo lahko odigra prvoligaš; vsi naši največji nasprotniki v ta pokal dajejo najmanj, praktično igrajo z rezevrno ekipo.

Še v večjo jezo so me spravili vodilni možje Šport Kluba, ki so proti koncu tekme sporočili da podaljška nebo v direktnem prenosu. sprva sem bil ogorčen, nato pa, kako so naši igrali, in kaj so pokazali v tem dodatnem času sem kar vesel, da niso dali prenosa tekme do konca, pač jim je tekma Jesenice - Linz bolj pomembna (zeehhhh). V tem dodatnem času smo prejeli še en gol, ki sem ga samo pričakoval in čakal. Ko sem videl gol sem samo obmolknil in začel premišljevati pri kateri stvari nej začnem zbijat..

Tekma proti ‘’najboljšim strankam'’ se je končala, poraz: ‘’katastrofalno'’. Le pradstavljamo si lahko, kako so se danes navijači Spursov norčevali iz nas, kar sigurno ni prijetno. No priznam, tud jaz se rad pošalim na račun rivalov. Tko pač je v nogometu.

‘’Konec dobr, vse dobro'’ - pregovor ki za nas včeraj ni veljal, če pa bom ta pregovor lahko izrekel na tekm blogu ob koncu sezone bo pa navdušenje toliko večje. Upam, da ste sedaj znali povezati naslov bloga in sporočilo.

Prvi koraki

Nogometni klub Chelsea je bil ustanovljen 14.marca 1905 v pubu The Rising Sun (danes se imenuje The Butcher’s Hook), ki stoji nasproti stadiona ob Fulham Roadu. Na pobudo Freda Parkerja sta ga ustanovila brata Henry Augustus in Joseph Mears. Pri izberi imena so ustanovitelji morali upoštevati dejstvo, da v okrožju Fulham že obstaja nogometni klub. Zavrnili so predloge London FC, Kensington FC in Stamford Bridge FC in se odločili za ime po sosednjem okrožju, imenovanem Chelsea.

Predvojna leta (1905 -39)

Po zavrnitvi prošnje za vstop v Southern League, so bili 29. maja 1905 sprejeti v Football League. Po izboru bratov Mears so modri dresi, bele hlače in temno modre nogavice postali značilna oprema. Zgledovala sta se po barvah, ki jih je na konjskih dirkah nosil Lord Chelsea. Prvo ligaško tekmo so odigrali 2. septembra 1905 v gosteh pri Stockport County in izgubili z 1:0. Doma so debitirali na prijateljski tekmi proti Liverpoolu in slavili s 4:0.

Moštvo so sestavljeni izkušeni igralci, ki so prišli iz ostalih klubov. Med bolj znanimi sta bila igralec in manager John Tait Robertson in znameniti vratar William »Fatty« Foulke. Leto kasneje je prišel George Hilsdon, prvi izmed zvezdniških centralnih napadalcev. Že na svojem debiju je zadel 5 golov in si tako utrl pot, da kot prvi igralec za Chelsea doseže 100 golov. Robertson je klub že v prvi sezoni pripeljal do 3. mesta v Second division, nato pa je presenetljivo zapustil klub in odšel v Glossop. Njegova začasna zamenjava, klubski tajnik William Lewis je dosegel še boljši rezultat. Klub je pod njegovim vodstvom osvojil 2. mesto in si s tem zagotovil napredovanje v First Division. Lewisa je nasledil David Calderhead, ki je v klubu ostal naslednjih 26 let.

Leta 1915, v času prve svetovne vojne, se je Chelsea uvrstil v finale pokala FA. Na poti do finala so izločili Manchester City, Newcastle United in Everton. Finalna tekma proti Sheffield Unitedu je bila odigrana na Old Traffordu v Manchestru. Izgubili so z rezultatom 3-0. Prvo sezono po koncu vojne so končali na 3. mestu, kar je bila tedaj najvišja uvrstitev med londonskimi klubi. Prišli so tudi do polfinala pokala FA, kjer pa so izpadli proti Aston Villi in tako zapravili priložnost za finale na domačem stadionu.

Klub je imel visok obisk tekem, predvsem zaradi slovesa igranja odprtega, napadalnega nogometa in podpisovanja zvezdniških nogometašev. Na tekmi pokala FA proti Swindonu 13. aprila 1911 je bilo 77952 gledalcev, na prvenstveni tekmi proti Manchester Unitedu aprila leta 1906 pa 67000.

V dvajsetih in tridesetih so v klubu lahko videvali velika imena, toda ne Calderhead, niti njegov naslednik (od leta 1933) Leslie Knighton nista uspela oblikovati zmagovitega moštva. V tistih časih so za klub med drugimi igrali bivši Corinthianov vratar Ben Howard Baker (edini vratar, ki je za klub dosegel tudi zadetek na uradni tekmi), blesteči angleški centralni napadalec Jack Cock, strelec Bob Turnbull in škotski trio, imenovan tudi čarovniki z Wembleya - Hughie Gallacher, Alex Jackson in Tommy Law (Gallacher, Jackson in Alec Cheyne so prišli za 25000 funtov v sezoni 1929-30. Izdatke je upravičil le Gallacher, ki je zadel 81 golov v štirih sezonah). V moštvu so bili tudi angleški reprezentanti Vic Woodley, Dick Spence in strelec George Mills (ki je za Chelsea zadel 123-krat). Sestavili so zelo zveneče moštvo, toda pravega uspeha klub temu ni bilo. V tem desetletju je bil zabeležen tudi rekorden obisk – 12.oktobra 1935, na tekmi proti Arsenalu je bilo kar 82905 gledalcev.

Vojna, obisk Dinama in novi mladinski sistem (1940-52)

Bivši manager Queens Park Rangerjev Billy Birrell je bil imenovan za managerja mesec dni pred izbruhom druge svetovne vojne. V času vojne je bil nogomet na najvišji ravni opuščen, tako da se vsi medvojni rezultati štejejo kot neuradni. Chelsea je tekmovala v vrsti regionalnih tekmovanj in kot vsak klub doživela vojne izgube v prvem moštvu (le dva igralca iz sezone 1938-39 sta še kdaj zaigrala za klub). V klubu je igrala vrsta »gostujočih« igralcev; najbolj znani so bili Matt Busby, Walter Winterbottom in Eddie Hapgood. Tekmovali so tudi v t.i. Football League War pokalu, v katerem so leta 1944 na svojem debiju na Wembleyu izgubili finale proti Charlton Atheltic z rezultatom 1-3. Leto kasneje so pred množico več kot 80000 gledalcev premagali Millwall z 2-0. Tedaj je John Harris postal prvi kapetan Chelsea, ki je dvignil pokal na Wembleyu.

Oktobra 1945, ko se je vojna ravno končala so avtoritete angleškega nogometa iskale način kako s tekmami proslaviti mir. Kot izkaz naklonjenosti je bilo napovedano gostovanje Dinama iz Moskve, prvaka Sovjetske zveze. Med gostovanjem v Združenem kraljestvu so odigrali več tekem z domačimi klubi. Tekma s Chelsea je bila odigrana 13. novembra 1945 na Stamford Bridgeu. Gostje so prikazali žilav odpor in s svojim talentom presenetili marsikaterega opazovalca. Po zaostanku z 0-2, so se vrnili in na koncu je bil rezultat prijateljski – 3-3. Po ocenah je bil na tej tekmi rekordno število gledalcev na Stamford Bridgeu. Bilo naj bi jih bilo kar 100000.

Vojni in tekmi z Dinamom so sledila nova razočaranja. Kljub moštvu, v katerem so bili tudi reprezentanti Tommy Lawton, Len Goulden in Tommy Walker, ki so skrbeli za lepe predstave in gole (Lawton je na 34 tekmah v sezoni 1946-47 zadel 26 golov) je klub razočaral v prvenstvu, kjer je pod vodstvom Birella ni končal višje od 13. mesta. Toda Birrel je poskrbel za mnoge stvari, pomembne za prihodnost kluba. Najbolj pomembna sta bila razvoj novega mladinskega programa in iskanja talentov. Vodili so jih bivši igralci Dickie Foss, Dick Spence in Jimmy Thompson. V tem času sta v klub prišla tudi dva igralca, ki sta imela pomembno vlogo v prihodnje – strelec Roy Bentley in krilo Eric Parsons (iz West Ham Uniteda za tedanjo rekordnih 23000 funtov).

Leta 1950 je kazalo da bo to končno leto za Chelsea v pokalu FA. Po napetem četrtfinalu so izločili Manchester United z 2-0. Finalna tekma z Arsenalom je bila odigrana na White Hart Laneu. Chelsea je povedla z dvema goloma Roya Bentleya, tik pred polčasom pa je sledil nenavaden gol za Arsenal. Vratar Chelsea je precenil udarec iz kota in sam nesrečno poslal žogo v lastno mrežo. 15 minut pred koncem je sledil še en udarec – Arsenalu je uspelo izenačiti. Odigrana je bila povratna tekma, na kateri je zmagal Arsenal z rezultatom 1-0. Leto kasneje je že kazalo na izpad iz prvenstva. Do konca so bili še štirje krogi, Chelsea pa je zaostajal šest točk in bil brez zmage kar štirinajst tekem. Po nepričakovani zmagi na prvih treh tekmah, je prišla še četrta, na kateri so potrebovali zmago proti Bolton Wandererjem, obenem pa so računali še na ugoden rezultat med preostalima kandidatoma za izpad Evertonom in Sheffield Wednesdayem. Chelsea je zmagal s 4-0, Sheffield pa je premagal Everton s 6-0. Tako jim je uspelo obstati v ligi kljub poraznemu povpreču 0.44 gola na tekmo. Leta 1952 je Chelsea v polfinalu pokala FA ponovno srečal Arsenal in po neodločenem izidu na prvi tekmi (1-1), ponovno izgubil na drugi (3-0). Birrel je bil kmalu zatem odslovljen.

Ted Drake: Modernizacija in prvi naslov prvaka (1952-61)

Leta 1952 je na mesto managerja prišel bivši strelec Arsenala in reprezentance Ted Drake. Pričel je z modernizacijo kluba na in ob igrišču. Eno njegovih prvih dejanje je bila sprememga klubskega grba. Stari grb Chelsea z vojnim veteranom je bil zamenjan, spremenil pa se je tudi vzdevek – od tedaj so znani kot The Blues. Izboljšal je program treningov, razširjena sta bila tudi mladinski program in program iskanja talentov; spremenil pa je tudi navado pogostega podpisovanja nezanesljivih zvezdnikov. Namesto njih se je odločil za zanesljive in “nepokvarjene” igralce iz nižjih lig. Privržence kluba je pozval k večji vdanosti in podpori klubu. Njegovi prvi sezoni sta bili neobetavni – prvo leto so končali kot 19., le točko višje od mest za izpad; drugo sezono pa so končali kot osmi.

Sezona 1954-55 je bila jubilejna in končno se je vse poklopilo tudi na igrišču. Moštvo je bilo v nasprotju s predhodnimi složno in je osvojilo First Division (takratno prvo ligo) brez zvezdniških imen. Moštvo so sestavljali Charlie Thomson, Derek Saunders, Jim Lewis, Johnny McNichol, Eric Parsons, Frank Blunstone, Peter Sillett, Ron Greenwood, Ken Armstrong, Stan Willemse in John Harris. Kot edinega pravega zvezdnika v moštvu bi lahko označili kapetana, najboljšega strelca (21 golov v prvenstvu) in angleškega reprezentanta Roya Bentleya. Sezono so pričeli podobno, kot so končali prejšnjo, s štirimi zaporednimi porazi. Zatem pa je moštvo pričelo niz 25 tekem, od katerih so izgubili le 3. Naslov prvaka so si zagotovili z zmago nad Sheffield Wednesdayem (3-0) 23. aprila 1955. Ključ do osvojitve prvenstva sta bili dve prvenstveni zmagi nad zasledovalci Wolverhampton Wanderers. 52 točk ostaja najnižje število točk, ki je bilo potrebno za osvojitev prvenstva po koncu prve svetovne vojne. Sezono so poleg prvega moštva na vrhu končali še mladinci in rezervno moštvo.

Kot prvaki, bi Chelsea moral biti prvi otoški udeleženec v tedaj osnovnem Pokalu prvakov. Žreb jim je določil švedske prvake Djurgården. Po posredovanju predstavnikov Football League in FA, ki so nasprotovali ideji in so menili da je primat na strani domačih tekmovanj, je klub izstopil iz tekmovanja. Odigrali so neuradno tekmo prvakov Združenega kraljestva proti prvaku Škotske Aberdeenu in izgubili.

Prihodnosti niso uspeli graditi na doseženem uspehu in že naslednjo sezono so razočarali s končnim 16. mestom. Moštvo se je staralo in sledila je vrsto uvrstitev v sredino razpredelnice. Edina svetla točka tega obdobja je bilo odkritje odličnega strelca Jimmya Greavesa, enega najboljših produktov mladinske šole Chelsea. V štirih sezonah je za klub zadel 122-krat. Poleg Greavesa je v prvo moštvo prišla še vrsta mladincev, znanih kot Drake’s Duckings, a so zaradi njihove neizkušenosti postali nestabilni tudi rezultati. Eno najnižjih točk v tistem času je za klub pomenil izpad v 3. krogu pokala FA, januarja 1961 ko so izgubili proti četrtoligašu Crewe Alexandri. Po prodaji Greavesa v AC Milan, junija 1961, se je klub znašel v težavah zaradi manjka njegovih golov in rezultati so posledično strmo padli. Drake je bil odpuščen septembra tega leta, po porazu s 4-0 proti Blackpoolu. Klub se je nahajal na dnu prvenstvene lestvice. Nasledil ga je 33-letni igralec in manager Tommy Docherty.

Šestdeseta (1963-71)

Tommy Docherty
Docherty je vpeljal režim stroge discipline in hitrega uvajanja talentiranih mladincev, ki so se učili v Birellovem mladinskem pogonu. Ko je klub prevzel januarja 1962 je bil izpad že neizbežen, tako da si je vzel čas za eksperimentiranje in načrtovanje prihodnosti. Klub je izpadel in v naslednji sezoni, prvi v celoti pod Dochertyevim vodstvom so se vrnili kot podprvaki, z novim mladim moštvom v katerem so bili Ron Harris, Peter Bonetti, Bobby Tambling (z 202 goloma najboljši strelec v zgodovini kluba); Ken Shellito, John Hollins, Eddie McCreadie, Barry Bridges, Bert Murray in kapetan Terry Venables. Okrepili so se še s strelecem Georgem Grahamom in branilecem Marvinom Hintonom.

V prvi sezoni po povratku med elito so končali na zavidljivem 5. mestu. V naslednji sezoni so bili v boju za trojček - prvenstvo, pokal FA in Ligaški pokal, kjer so prišli v sklepne faze. Ligaški pokal so osvojili po zmagi s 3-2 v prvi tekmi proti Liecester Cityu, s solo predstavo McCreadia. Na povratni tekmi na Filbert Streetu so iztržili 0-0. Prišlo pa je tudi do prvih sporov v ekipi, ko je temperamentni Docherty prišel navzkriž v slačilnici z nekaterimi pomembnimi igralci. V boju za naslov prvaka so jih marca premagali prvi zasledovalci - Mancester United. V pokalu FA pa jih je v polfinalu izločil Liverpool. Pred ključno tekmo proti Burnleyu je Docherty domov poslal kar osem ključnih igralcev, med drugimi tudi Venablesa, Grahama, Bridgesa in McCreadia. Za vodilnimi v prvenstvu so pred tekmo zaostajali le 2 točki. Oslabljeno moštvo je izgubilo s 6-2 in boj za naslov prvaka je bil izgubljen. Sezono so končali so na 3. mestu.

Naslednja sezona je bila podobno zanimiva, vendar na koncu tudi podobno neuspešna. V boju za visoka mesta so bili tako v prvenstvu, kot v pokalu FA. Prvenstvo so končali kot peti, v pokalu FA pa so se v četrtfinalu maščevali Liverpoolu in si priigrali polfinale proti Sheffield Wednesdayu, ponovno v Villa Parku. Pred tekmo so veljali za favorite, toda klub iz Yorkshira je bil na igrišču boljši in zmagal z 2-0. V pokalu Fairs (danes pokal UEFA) so izločili AS Romo (srečanje je spremljalo nasilje, s strani Rominih navijačev je bil napaden celo manager Docherty), TSV 1860 München in AC Milan; pot pa se je končala v polfinalu proti Barceloni. Na obeh tekmah je slavila domača ekipa z rezultatom 2-0. Met kovanca je določil, da se tretjo tekmo odigra na Nou Campu. Barcelona je slavila s 5-0. Dochertyev odnos do igralcev je dosegel kritično točko. Odločil se je za spremembe v moštvu, ki je bilo tedaj povprečno staro 21 let. Ob koncu sezone je prodal Venablesa, Grahama, Bridgea in Murraya. Chelsea je pod vodstvom strelca Petra Osgooda v oktobru leta 1966 zasedala vrh prvenstvene razpredelnice, neporažena v prvih desetih prvenstvenih tekmah. Toda v srečanju Ligaškega pokala si je Osgood zlomil nogo in zalet kluba je popustil. Padli so po prvenstveni lestvici in sezono končali kot 9. Svetel trenutek sezone je bilo finale pokala FA, v katerega so se uvrstili po kontroverzni zmagi nad Leeds Unitedom (Leedsu so v zadnjih minutah razveljavili gol). V finalu so se srečali s Tottenham Hotspur, kar je bil prvi Londonski finale pokala FA, znan tudi kot Cockney Cup. Chelsea se je v finale uvrstil prvič po letu 1915. Ron Harris, star 22 let je bil najmlajši kapetan, ki je svoje moštvo popeljal v finale pokala. Na srečanju je bil boljši Tottenham, ki je zmagal z 2-1. Zanje sta igrala brata Venables in Jimmy Greaves. Kmalu po porazu je bil Docherty, znan po svoji kontroverznosti, odpuščen. Zaradi neredov v slačilnici ga je FA kaznovala tudi z 28-dnevno izklučitvijo z nogometnih igrišč. Nasledil ga je Dave Sexton, bivši manager Leyton Orienta.

Dave Sexton

V zgodnjih 70ih je Chelsea sestavila odlično moštvo. Odlikovala sta ga tako pogum, kot talent. Talent je kazal predvsem Kralj Stamford Bridgea, Osgood. V napadu mu je ob strani stal Ian Hutchinson, poleg njiju pa so bili v moštvu še Alan Hudson, Tommy Baldwin, Charlie Cooke, John Hollins, Peter Houseman, kapetan Ron Harris, David Webb, John Dempsey in Peter Bonetti.

Sexton je v sezoni 1969-70 popeljal Chelsea do tretjega mesta v prvenstvu ter finala pokala FA. Nasprotniki so bili Leeds United, prvaki in eno najbolj dominantnih in brezkompromisnih moštev tistega obdobja. Na razmočenem Wembleyu se je Chelsea dvakrat uspelo vrniti po zaostanku, tako da se je srečanje končalo z 2-2. Povratna tekma je bila odigrana štirinajst dni kasneje na Old Traffordu. Chelsea je ponovno zaostala, a je z glavo izenačil Osgood. Odigrani so bili podaljški, v katerih je Chelsea povedla z golom Webba in si priigrala zmago z 2-1.

Zmaga v pokalu je Chelsea prvič prinesla udeležbo v Pokal pokalnih zmagovalcev. Zaporedne zmage proti Arisu, CSKA Sofiji, Club Bruggeu in Manchester Cityu so jih popeljale v finale, kjer jih je čakal Real Madrid. Prva finalna tekma se je končala z 1-1. Povratna tekma je bila odigrana le 2 dni kasneje. Z goloma Dempseya in ponovno odličnega Osgooda so zmagali z 2-1 in tako osvojili prvo evropsko lovoriko. Leta 1972 je bila izdana pesem Blue is The Colour, ki so jo peli člani moštva. Dosegla je 5. mesto na angleški lestvici singlov. Postala je ena najbolj znanih angleških nogometnih pesmi in za vedno povezana z moštvom iz tega obdobja.